Znane osebnosti - Stane Keržič

Akademski kipar in profesor Stane Keržič

(1918 – 1969)

 

Akademski kipar in prof. Stane Keržič. se je rodil 12. novembra 1918 materi Mariji in očetu Francu Keržiču (učitelj in nadučitelj na dobrepoljski osnovni šoli) v Ambroževi hiši v Predstrugah.

 

Franc Keržič  je 1911 prišel iz rodne vasi Sv. Vid (Žilce) za učitelja na dobrepoljsko šolo. Imel je veliko srečo, da je prišel v učiteljski kolektiv, ki ga je uspešno vodil pisatelj Fran Jaklič. Hitro sta se ujela in skupaj zastavljala in izvajala zanimive in uspešne programe in aktivnosti. Franc Keržič je prišel na šolo, ko je bil Fran Jaklič drugič izvoljen za poslanca v dunajski državni zbor. Zaradi medsebojnega zaupanja je učitelj Franc Keržič v času odsotnosti nadomeščal Jakliča (npr.: seje dunajskega parlamenta).

 

Med srečneži, ki so se po končani 1. svetovni vojni vrnili domov, je bil tudi France Keržič. Po štirih letih je tako prvič videl najstarejšega sina Franca, v letu prihoda domov se je rodil sin Stane, kasneje hči Marija in na koncu dvojčka Tone in Danijela.

 

Stane Keržič je v Dobrepolju obiskoval le 1. razred osnovne šole, ker se je družina leta 1926 preselila v Stražišče pri Kranju, kjer je oče Franc dobil mesto nadučitelja. Osnovno šolo je Stane končal v Stražišču, gimnazijo pa v Kranju. Druga svetovna vojna je zaustavila njegovo izobraževanje. Zapustila pa mu je neizbrisljive spomine, krvave, polne obupa, strahu, sovraštva in bojev.

 

Leta 1945 se je vpisal na srednjo tehniško šolo v Ljubljani, v kiparski oddelek, ki ga je vodil naš France Kralj. Z odlično osnovo je bil med prvimi, ki je obiskoval novoustanovljeno Akademijo likovne umetnosti v Ljubljani in jo končal skupaj s specialko leta 1949 kot najboljši študent. Bil je nadarjen, delaven, razgledan, vesel in prisrčen človek. Na akademiji je spoznal in se zaljubil v kiparko Marijo Benedetti, s katero se je tudi poročil. Živela in ustvarjala sta skupaj, v neprestanih pogovorih o umetnosti in drug drugega dopolnjevala v njunem umetniškem stremljenju. Žena Marija mu je bila tudi model pri oblikovanju kiparskih stvaritev.

 

Takoj po končanem študiju se je Stane z Marijo lotil obilice kiparskih nalog, ki so jih takoj po 2. svetovni vojni narekovale spomeniške akcije NOB po vsej Sloveniji. Zasut z naročili, prekratkimi roki, v skrbeh za livarno (če bodo pravočasni), je Stane garal od jutra do večera. Vsi spomeniki so morali biti vezani na dogodke v 2. svetovni vojni. Kar 18 slovenskih krajev danes krasijo in opominjajo njegovi in Marijini spomeniki NOB.

 

Prvi kip je Stane postavil na Rakeku leta 1952. Kip je poimenoval »Borka« po junakinji Dušici, ki je ob napadu na Črni Vrh 1944 s svojim zgledom in hrabrostjo zasenčila moške. Drugi kip »Bombašica« stoji sredi Kočevja iz leta 1953. Modelacija telesa je realistično obdana z vsemi značilnostmi likovne govorice tistega časa.

 

V nadaljevanju je umetnik postal še doslednejši iskalec v smeri obogatitve izraza ob najmanjši demonstraciji realne telesnosti. Lep primer je spomenik NOB na Gaugen hribu v njegovem rojstnem kraju Predstruge. Spomenik je bil postavljen 22. 7. 1956 (kamen, relief, 7 m visok obelisk). S tem spomenikom se je Stane povsem podredil arhitekturni govorici obeliska. Gre za vrezani, poglobljen relief, podobno kot ga poznamo iz Starega Egipta. Stanetov spomenik v Predstrugah je edini njegov spomin v Dobrepolju.

Ker je vse bolj napredoval, je leta 1956 sledilo povabilo za postavitev Titovega vrtnega paviljona na Brionih po načrtu Jožeta Plečnika in v sodelovanju s Frančiškom Smerdujem. Naročilo je v zadovoljstvo vseh izvrstno opravil z ženo Marijo.

 

Leta 1965 je postavil v Črenšovcih 2,5 m visok spomenik »Prekmurska mati«, ki je bil njegov zadnji spomenik narejen iz kovanega železa in kamna.

 

Stane Keržič je pionir na področju otroške plastike. Napravil jih je več sto. Doživele so velik uspeh in mu utrdile umetniško ime. Njegov značaj ga je vse bolj usmerjal na področje intimnega kiparstva in otroškega portreta. Na tem področju je prihajal v stik z malim, drobnim, a neizmerljivo bogatim otroškim svetom. Mojstrsko je zadel fizično podobo malega nadebudneža, ko je hkrati prodrl tudi v globino otroškega mišljenja in čustvovanja. Neizmerno je užival pri opazovanju mladih, še z neokretnimi rokami, nedodelanimi obraznimi potezami in nezlaganostjo. Da je bil Stane takšen in odprtega srca otrokom, je morda povezano s tem, da z Marijo nista mogla imeti otrok.

 

Stane Keržič ni bil samo umetnik – ustvarjalec, bil je tudi odličen pedagog. Več kot odlične osnove mu je dal že oče, ki je bil učitelj. Stane je poučeval risanje na gimnaziji Moste, kasneje pa je bil profesor na Šoli za oblikovanje v Ljubljani, kjer je postal tudi namestnik direktorja.

 

Umrl je nepričakovano 18. decembra 1969 sredi umetniškega dela, star manj kot 51 let. Tako smo izgubili še enega vrhunskega umetnika. Neizbrisne osnove je dobil pri Francetu Kralju, pedagoške pa pri Franu Jakliču – Podgoričanu. Rodbinsko je v sorodu z rodbinami Gruden, Šteh, Tiselj in Štrubelj…, kar pomeni, da je po dolgem in počez naš - dobrepoljski. Pomnimo ga kot kiparja izrazitega realizma, umetniško občutenih oblik, pionirja na področju otroške plastike, profesorja Šole za oblikovanje v Ljubljani, odličnega pedagoga in prijatelja.       

 

 

Po članku g. Edija Zgonca, povzel Igor Ahačevčič