Znane osebnosti - Tone Ljubič

TONE LJUBIČ – učitelj, etnolog, zbiratelj kulturne dediščine

Tone Ljubič se je rodil v Trstu, 26. junija 1908, kot sin policijskega inšpektorja, kar je botrovalo temu, da se je družina pogosto selila. Osnovno šolo je začel obiskovati v Trstu, končal pa jo je v Ihanu. Nato se je vpisal na meščansko šolo v Ljubljani, kasneje pa na učiteljišče. Učitelj je postal leta 1929, po II. svetovni vojni pa je v Ljubljani dokončal še Višjo pedagoško šolo za tehnični in likovni pouk. Delo učitelja je začel v Ratečah pri Zidanem mostu in nadaljeval v Zagradcu v Suhi krajini. Jeseni 1930 leta je začel poučevati na dobrepoljski osnovni šoli kot pripravnik. Sledila so izredno bogata ustvarjalna leta, ki jih je leta 1942 prekinila II. svetovna vojna.  V Dobrepolju je spoznal učiteljico Angelo Kovač, s katero sta se leta 1937 poročila. Stanovala sta v Štehovi hiši na Vidmu. S premožnim in delovnim lastnikom stanovanja Ivanom Štehom, sta postala dobra prijatelja. Skupaj z ženama sta v predvojnem času obiskovala razne kraje po Sloveniji, predvsem pa mu je Šteh odkrival dušo dobrepoljskega človeka. Kmalu se je spoznal tudi z župnikom Antonom Mrkunom, velikim gospodarstvenikom, domoljubom, preroditeljem in narodopiscem. V Dobrepolju se je leta 1940 učitelju Ljubiču rodil najstarejši sin Tone, leta 1945 sin Andrej, ki je kmalu po rojstvu umrl, 1947 pa se je rodila hčerka Katarina. V času roške ofenzive poleti 1942 so ga Italijani aretirali in zaprli v Šempetrsko vojašnico. Po posredovanju je bil izpuščen, vendar se ni smel vrniti v Dobrepolje. Do konca vojne je živel pri starših v Ljubljani, žena in sin Tone pa sta živela v Dobrepolju. Ta nasilna ločitev je mladega učitelja zelo prizadela. Septembra 1945 je začel poučevati v kraju Jezero na Barju. Septembra 1947 je postal ravnatelj na OŠ Šmartno pod Šmarno goro. Pozneje je delal na pedagoškem področju kot pripravljavec učbenikov in priročnikov za učitelje, sodeloval v pedagoških glasilih, pedagoško pot pa zaključil kot svetovalec – inšpektor na Zavodu za šolstvo. Umrl je 27. novembra 1992 v Bitnjah pri Kranju.

Med Dobrepoljci je bil zelo priljubljen. Poučeval je likovno vzgojo, srbsko-hrvaški jezik, slovenščino, lutkarstvo in ročna dela (izdelke iz lesa). Tu se je naslonil na tradicijo dobrepoljskega ljudskega rezbarstva in modeliranja. V rokah je pogosto imel papir in svinčnik. Narisal je vse kar je bilo zanj zanimivo in nenavadno (podboje vrat, kmečke peči, otroke pri izdelovanju zobotrebcev, križe na pročeljih hiš, trončke,… Spoznal se je na marsikaj. Igral je tudi violino in v šoli vodil pevski zbor.

Pred vojno je nastala na Vidmu obrtna delavnica, ki so jo imenovali Tovarna igrač v zadrugi, v kateri je Ljubič s svojimi risbami in skicami pomagal kiparju Francu Repiču, ki je bil najpomembnejši oblikovalec teh industrijskih lesenih igrač in lutk. Med drugim so izdelovali lutke oblečene v jugoslovanske narodne noše.

Pred drugo svetovno vojno je začel Ljubič objavljati članke z narodopisno vsebino v reviji Naš rod. Leta 1944 pa sta v Mrkunovi široko zasnovani knjižni zbirki Etnografija velikolaškega okraja izšli dve samostojni Ljubičevi knjigi: Ljudske pripovedke iz Dobrepolj in Ljudska umetnost v Dobrepoljah. Ljubič je veliko hodil po dobrepoljskih vaseh in običajno s seboj nosil fotoaparat in slikal. Na žalost je bilo v dogodkih druge svetovne vojne večino tega gradivo uničenega.

Kot učitelj je veliko vplival na razvoj talentov pri svojih učencih. Posebej velja omeniti Toneta Žnidaršiča rojenega 1923 leta v Podgorici. Leta 1949 je diplomiral iz slikarstva. Ob pedagoškem delu je veliko ilustriral, tudi strokovne priročnike in učbenike. Umrl je leta 2007 v Kamniku.